Če sladkorna bolezen ni prehuda, si lahko pomagamo nekako tudi sami. Moj oče je bil tisti, ki je imel sladkorno bolezen. To smo opazili predvsem pri povečanju žil, pogostejše uriniranje, bil je vedno lačen, bil je vedno utrujen, razdražljiv, imel je meglen vid in veliko glavobolov.
Začeli smo razmišljati in vedno smo se vrnili nazaj na temo sladkorna bolezen. Nismo imeli druge izbire, kot da gremo k zdravniku in tudi ta je to opazil. Rekel je, da si načeloma lahko moj oče pomaga nekako sam, saj ni tako hudo. Najprej ga je seveda vprašal, če kadi. Moj oče je odgovoril da ja. Zdravnik je rekel, da bo zaradi sladkorne bolezni moral nehati kaditi. Moj oče tega seveda ni hotel slišati, saj je zelo veliko kadil. Zdravnik mu je tudi rekel, da bi bilo pametno, da se udeleži neke športne aktivnosti in da to počne vsak dan. Potrebno bo tudi paziti na prehrano. Glede na to, da je malo težji, bi bilo dobro, da tudi izgubi nekaj odvečnih kilogramov. Za alkohol mu je omenil, da je dobro, da ga ne zauživa tako pogosto, in pa seveda. Zelo pomembna je osebna higiena.
Ko je oče prišel domov, je bil zelo jezen, a je vedel, da je sladkorna bolezen nekaj resnega in da mora to jemati resno. Ni vedel točno, kako naj se tega loti, zato se vsega lotil postopamo. Najprej smo je šel kajenje in začel hoditi na sprehode. Ko je začel hoditi na sprehode, je videl, kako zelo hitro se lahko zadiha in zato se je odločil, da bo popolnoma prenehal s kajenjem. Ko je prišlo do tega, je videl, da je nekaj odvečnih kilogramov že odstranil. Ko je videl, da mu dejansko lahko uspe, je začel še paziti, kaj je. Alkohol je pel samo ob posebnih priložnostih in tako je moj oče kar precej shujšala in sladkorna bolezen se je počasi odmikala od njega. Bili so zelo ponosni na njega, saj ga je zdravnik malce prestrašil in to mu je dalo neko motivacijo, da se spremeni.…
